
Od vsakodnevnega mestnega vrveža do dirke Formule 1

Sprememba monaških cest v ulično dirkališče je izjemen devettedenski inženirski podvig.
Spremeniti eno najgosteje poseljenih državic na svetu v dirkališče, ki ustreza strogim varnostnim standardom mednarodne avtomobilistične zveze (FIA), je neverjeten inženirski in logistični čudež. Celotna kneževina postane eno veliko, a izjemno natančno vodeno gradbišče, kjer delo poteka po vojaško natančnem urniku. Kljub popolnemu kaosu mora namreč vsakdanje življenje v tej meki za bogataše teči karseda nemoteno in brez večjih prekinitev, ki bi nervirale prebivalce te žepne državice.
Sama preobrazba mesta zahteva kar nekaj časa, saj gradnja in razstavljanje dirkališča trajata skupaj kar devet tednov. Prvih šest tednov je namenjenih zahtevni postavitvi, ko dvigala na ozke ulice pripeljejo masivne bloke, začne pa se tudi gradnja tribun, zaščitnih ograj in boksov. Sledi dirkaški teden z zadnjimi končnimi pregledi in namestitvijo oglasov, nato pa nastopi tritedensko razstavljanje, pri čemer se ves material skrbno pospravi v velika zunanja skladišča.
Da se luksuzne ulice spremenijo v areno za dirkače in dirkalnike, je že v sami osnovi potreben poseben pristop k asfaltni podlagi. Navadne ceste so namreč preveč luknjaste in nudijo premalo oprijema, zato delavci vsako leto preplastijo približno tretjino steze. Nov asfalt se mora ohlajati točno določen čas, da dirkačem kasneje pri ekstremnih hitrostih zagotovi popolno strukturo in optimalen oprijem.
Poleg asfalta je za varnost dirkačev in gledalcev potrebna absurdna količina materiala in drastična prilagoditev mestne infrastrukture. Po mestu postavijo 33 kilometrov homologiranih varnostnih ograj, okoli 20.000 kvadratnih metrov zaščitnih mrež in na tisoče ton oštevilčenih betonskih blokov z natančno določenimi lokacijami. Sočasno morajo komunalne službe odstraniti na stotine vsakdanjih ovir, od cvetličnih korit in prometnih znakov do semaforjev ter celo krožišč, poseben zaščitni ovoj pa dobi tudi slavni spomenik Juanu Manuelu Fangiu, ki stoji neposredno ob progi.
Največji posamični infrastrukturni zalogaj med pripravami predstavlja postavitev celotnega kompleksa boksov ob pristanišču, ki ga je treba vsako sezono zgraditi popolnoma iz nič. Za razliko od sodobnih stalnih dirkališč tu postavijo začasno dvonadstropno jekleno konstrukcijo. Pred dirko jo opremijo z vso potrebno telekomunikacijsko in električno opremo za inženirske ekipe, takoj po končanem dirkaškem vikendu pa celotno zgradbo ponovno razstavijo in odpeljejo.
Najbolj unikatna značilnost Monaka pa ostaja nočno upravljanje s prometom, saj se steza vsak večer ob 19. uri ponovno odpre za redni civilni promet. Domačini in turisti z vsakodnevnimi vozili na asfalt nanesejo prah, olje in umazanijo, zato je steza ob 5. uri zjutraj, ko jo policija ponovno zapre, povsem »zelena« in spet skoraj brez oprijema za dirkalnike. Dirkači Formule 1 morajo tako po jutranjem čiščenju komunalnih služb vsak dan znova »očistiti« idealno linijo in jo na novo obložiti z gumo.